»Vsake toliko časa je privlekla na dan tisto fotografijo in pripovedovala, da je to vse, kar je od njega ostalo. Prizora me je bilo res strah.«

»Prepričan sem, da je fotografija moja.«

»To je smešno, ampak mama me je prisilila, da sem postala arhitektka.«

»Sara se je z mamo osebno dogovorila za najem posojila. Jaz sem njeno mamo samo peljal v Ljubljano na banko. Obvezal pa sem se, da bom mesečno odplačeval 250 evrov za posojilo.«

»Razumem, da bodo zdaj napadi name osebni in šli v vse različne smeri, ampak tisto, kar je pomembno za ljudi, ni to, s katerim prijateljem sem jaz čez vikend, pomembno je, kaj ta vlada dela.«

»Jaz sem njeno mamo samo peljal v Ljubljano na banko. Obvezal pa sem se, da bom mesečno odplačeval 250 evrov za posojilo.«

»Ves ta čas sem si govoril, da smo rojeni iz vojne – a sem se motil, mama. Rojeni smo iz lepote. Naj nihče ne misli, da smo plod nasilja – temveč, da nasilje ni moglo pokvariti tega plodu, četudi je šlo skozenj.«

»Analogna fotografija mi omogoča, da sem v stiku s samim umetniškim delom, s samim materialom.«

»Za svojo mizo sem, / priklenjena z zlato verigo. // Ni me: mame, ljubimke, prijateljice …«